O smislu življenja in kako vezo ima to s slavljenjem
Se še spomnite Svetnikove prejšnje spletne strani? Tiste oranžno-rdeče, podobne barve, kot je bil takrat CD, ampak na zaslonu so bile bolj intenzivne kot na papirju. Takrat pred leti sem v trgovini po dolgem času srečal kolega. V vrsti za blagajno je čakal za mano, pa pravi, da je ravno prejšnji teden gledal naše spletne strani. »A res? Fajn,« pravim jaz, on pa je tako prikimaval zraven, da si nisem mogel pomagati, da ne bi vprašal: »In kak se ti zdijo?« Pričakoval sem seveda same pohvale glede na njegovo prikimavanje. On pa samo: »Zelo žareče.« Hvala Bogu, sem bil v tistem trenutku že na vrsti na vrsti na blagajni.
Si se že kdaj vprašal, kaj je smisel življenja?
No in na tej žareči stari spletni strani je vsaj dve leti na vrhu pisalo »Si se že kdaj vprašal-a, kaj je smisel življenja…?« Se mogoče kdo spomni še tega? No in se je kdo vprašal? Moje mnenje je, da se to sprašuje vsak človek. Mogoče si koga ne znamo predstavljati, da se ukvarja s takim vprašanjem, mogoče se nam zdi vsaj 90% ljudi takih. Ampak si mislim, da je to vprašanje in iskanje smisla vgrajeno v vsakega človeka, res pa da se najbrž marsikdo tega niti približno ne zaveda. Pa pustimo to. Pred mano je velika naloga. Razkriti vam moram smisel vašega življenja… Napeto čakamo na ta trenutek… Drumlica zapoje kot na žrebanju dobitnika glavne nagrade: »Trrrrrrr…« »In smisel vašega življenja jeee…« Činela: »Kššššššš!« »ŽIVETI ZA BOGAAA!!! Čestitamo!« Sledi bučen aplavz.
Slavospev Dominiki + kako sem začel s krščansko glasbo
Zdaj ko se je aplavz polegel, lahko nadaljujemo. OK, ne morem se nehat šalit. Pa saj ne vem niti, če je to sploh komu smešno, ali samo meni. Ker Dominika me dostikrat krega, da v javnosti stresam take neumne šale, da tisti, ki me ne poznajo, ne razumejo, da sem se hecal in pol izpadem kot čudak. No zdaj pa res. Tole razmišljanje o smislu življenja se mi že dolga leta mota po glavi. Mislim, da odkar sva začela z Dominiko. Saj sem od malega veroval, hodil v cerkev in molil, ampak spomnim se, da mi je to vprašanje o smislu prvič tako jasno prišlo do živega ob koncu gimnazije. Takrat sem bil metalec: dolgi lasje, črna oblačila, črna špičasta električna kitara, večinoma sem kričal, manj pel. In Dominika (ne vem, kaj je videla na meni) me je s svojo strastjo za Boga, vrednotami in načinom življenja potegnila bolj globoko v duhovnost. Začel sem se spraševati, kaj je sploh smiselno delati. Bil sem prepričan, da je najvišji smisel povezan z Bogom. In tako sem se odločil, da želim v življenju početi stvari, ki bodo povezane z Bogom, ker je to edino smiselno. Tako se je začela tudi moja pot v krščanski glasbi.
Kaj zdaj to pomeni + kaj je pri tem najbolj super
Torej stvari, ki so povezane z Bogom. In kaj je to? Tu pa zdaj moram uporabit besede naše prijateljice Helene, s katero sva se o teh rečeh pogovarjala po e-mailu, ker ne najdem primernejših. Seveda je na primer molitev ali petje in muziciranje neposreden čas, ki ga živimo z Bogom ali za Boga. Vendar je super ravno to, da VSE lahko delaš za Boga, tudi vsakodnevne zoprne in manj zoprne obveznosti. Dejansko so te kraj, kjer se posvečujemo, to je, kjer rastemo v konkretnem odnosu do Jezusa, do Očeta in do Svetega Duha. »Bog je vse ustvaril za človeka,« pravi Kompendij Katekizma katoliške Cerkve. Mogoče zdaj za nekaj trenutkov premislimo tole, ker drugače nam bo ušlo. Se zavedamo, da nam daje prav VSE? Potem pa Kompendij logično nadaljuje o smislu življenja: »toda človek je bil ustvarjen, da bi spoznaval Boga, mu služil ter ga ljubil, da bi mu na tem svetu prinašal v daritev in zahvalo celotno stvarstvo, da bi bil povzdignjen k življenju z Bogom v nebesih.« Dal nam je VSE, nič po naši zaslugi. Edino smiselno je, da mu VSE to darujemo nazaj v zahvalo. Da mu posvetimo in izročimo VSE, karkoli delamo. Malo trša je tale beseda »služiti«, ampak pomeni čisto preprosto delati za Boga, da vse delamo v odnosu do njega in iz ljubezni do njega. Dejansko je vsako naše delo smiselno samo, če mu služimo, torej če je storjeno v ljubezni. In tako lahko preživimo 24 ur na dan z Bogom, v odnosu z njim, to je 24-urna molitev. Ker mu lahko izročimo tudi spanje, umivanje zob, vse ljudi, ki jih srečamo, vse naše besede in misli, tudi neprijetne stvari. Da živimo za Boga, pomeni tudi to, da se mu damo na razpolago, da nas uporabi. Pomeni, da iščemo in sprejemamo njegovo voljo. Tudi, ko so naša volja, želje in predstave drugačne. Vem, da ni enostavno, ker to tudi sam poskušam že nekaj let in bom najbrž še do konca življenja. Ampak ali ve kdo, da bi bilo še kaj bolj smiselnega od tega? Ima kdo kake pametne zadržke, zakaj tega naj ne bi delali?
Želite boljše slaviti s petjem in igranjem?
Dajmo Bogu vrednost in tisto mesto v našem življenju, ki mu pripada. Dajmo ga na prvo mesto. »Kar koli že delate, delajte iz srca, kot da delate za Gospoda, ne za ljudi.« (Kol 3,23) In kako vezo ima to s slavljenjem? To JE slavljenje. Ne smemo pozabiti, da je naše petje slavilnih pesmi le izraz našega slavljenja – slavljenja z življenjem. Kaj nam je torej storiti, če želimo izboljšati našo slavilno molitev? Menjati kitarista, ali vrstni red pesmi? Mogoče je potrebno tudi kaj od tega, ampak najbolj bo koristilo, če bomo vsak dan, cel teden živeli slavljenje. Če se naše življenje ne ujema s pesmimi, ki jih pojemo, so besede brez pomena. O tem se je Bog opredelil, ko je svojemu ljudstvu spregovoril po preroku Amosu: »Spravite izpred mene hrumenje svojih pesmi, igranja vaših harf ne bom poslušal.« (Am 5,23) Kako vam zveni tole? Meni strašljivo. Ampak če se bo naše življenje bolj in bolj ujemalo s tem, kar prepevamo Bogu, bo tudi slavilna molitev postajala boljša, pristnejša in bogatejša. To bo izraz vsega, kar nosimo v srcu po celem tednu, ki smo ga preživeli z Bogom.
Vse ali nič
Na koncu bi nas rad vse opogumil (vse to pišem seveda tudi sebi). Dober prijatelj mi je enkrat, ko smo se poslavljali, zelo odločno (zato ne morem pozabiti) rekel: »Glej, božje kraljestvo bo prišlo, o tem ni dvoma.« Nadaljevanje pa je bilo malo bolj ‘trdo’ (prim. Jn 6,60), ampak res mega izziv. Vprašal me je: »Ampak ali bomo mi tisti, po katerih bo prišlo?« Zato vam pravim, gremo na vse ali nič. Dvema gospodarjema ne moreš služit (prim. Mt 6,24), to že vsi vemo. Če povem še drugače, ni dovolj, če je Bog na tretjem mestu, čeprav so tudi za tretje mesto stopničke in medalja. Vse ali nič.
Tadej Vindiš