Slavilec v dobrem in slabem
Naš svet je poln kratkotrajnih ljubezni. Ljubezen, ki obupa, ljubezen, ki oveni, ljubezen, ki ločuje, ljubezen, ki išče svoje. Toda pravi slavilec je drugačen. Iz srca, ki je osuplo nad Bogom in njegovimi deli, plamti nepogasljiva ljubezen. Ljubezen, ki preživi vsako situacijo in vse okoliščine.
Slavljenje v najgloblji temnici ječe
Sveto pismo je polno takih slavilcev – ljudi, ki ne dovolijo, da bi jih karkoli odvrnilo od opevanja Božjega imena. Prerok Habakuk pravi: »Kajti smokva ne bo cvetela in na trtah ne bo grozdja, pridelek oljke bo odpovedal in polja ne bodo dajala živeža, drobnica bo izginila iz staj in v hlevih ne bo živine. Vendar se bom veselil v Gospodu, se radoval v Bogu moje rešitve.« (Hab 3,17-18) Še boljši primer sta apostol Pavel in njegov spremljevalec Sila (Apd 16). Ko sta sedela v najgloblji temnici z vklenjenimi nogami, po krivici obsojena in hudo pretepena, jima ne bi zamerili, če ne bi bila ravno pri volji za petje. Ne, ampak onadva sta tudi v tej situaciji začutila potrebo po petju hvalnic Bogu. Nista dovolila, da bi bili njuni duši potrti, ampak sta slavila z vsem, kar jima je ostalo. Sicer nas večina nima smokve in nismo bili zaprti zaradi oznanjanja odrešenja, toda princip je isti tako za nas kot za Habakuka, Pavla in Silo: vedno lahko najdemo razlog za slavljenje. Situacija je enkrat boljša drugič slabša, ampak Božja vrednost se ne spreminja. Vsak dan, v vsaki situaciji se srečamo z izbiro med dvema možnima odgovoroma Bogu – ali bom zagrenjen in se bom pritoževal, ali pa bom zadovoljen in se zahvaljeval. Bog je vedno isto vreden vsega slavljenja, ne glede na naše (ne)udobje v tem svetu.
Ogenj srca za Boga
Moje slavljenje je velikokrat žrtev težav in borb, ki jih imam v tem svetu. Ampak želim si, da bi bil na taki poziciji, ko mojega ognja za Boga ne bi mogle pogasiti niti najsilnejše reke nasprotovanja. Da bi bil sposoben slavljenja, ki ga ni mogoče pogasiti. Kako naj to dosežem? Ogenj ugasne, če mu odvzamemo vsaj eno od treh zanj bistvenih stvari: vročino, kisik in gorivo. Če želimo, da v naših srcih ne bi ugasnil ogenj za Boga, moramo paziti, da mu ne zmanjka katera od teh bistvenih substanc.
Ogenj lahko pogasi voda
Kaj so za naš duhovni ogenj vročina, kisik in gorivo? Tako kot voda pogasi ogenj in ohladi goreč material, tako lahko pritiski in skušnjave našega vsakdanjika odvrnejo naša srca od slavljenja. Tako preprosto se je v času stiske prepustiti situaciji in izgubiti zaupanje. Sprašujemo se, zakaj bi Bog dovolil, da se nam dogajajo take stvari, in opustimo slavljenje in se vlečemo za nos, da bomo znova začeli, ko se stvari uredijo. Ali pa morda ne čutimo, da bi slavili, in pač ne slavimo. Ampak videl pa sem že tudi ljudi, ki so šli skozi mnogo težje situacije kot jaz, pa so njihova srca gorela za Boga tako kot vedno, ali morda še celo močneje.
Zaupala in vztrajala, čeprav ga ni čutila
Pred nami je preprosta izbira. Ali se bomo osredotočili na problematične okoliščine, ali pa se bomo oprijeli Boga in ga slavili – tudi ko je hudo in tudi, ko ne moremo začutiti Božje prisotnosti. Jezus ni nikdar rekel, da ga bomo vedno ‘čutili’ ob sebi; obljubil pa je, da bo vedno ob nas. Tudi če ga mi ne čutimo. Iz dnevniški zapiskov Matere Tereze je baje razvidno, da celih 20 let ni čutila Božje prisotnosti. Ampak je zaupala in vztrajala. Si predstavljate to?! Če se bomo tudi mi odločili tako, bo naše težave preplavila lepota Boga. Ne rečem, da ne bo težav in trpljenja, ampak z Bogom jih bomo prestopali in prestajali veliko lažje. Ker Jezus tudi ni nikdar obljubil, da ne bo trpljenja. To je pač del našega življenja. Tudi sam Jezus se je soočil z njim, in to na najbolj krut način.
Ogenj ugasne, če zmanjka kisika
Drugi način, da nam ugasne ogenj, je torej pomanjkanje kisika, oziroma če govorimo o ognju srca, pomanjkanje Svetega Duha. Jezus nas uči, da moramo slaviti »v duhu in resnici« (prim. Jn 4, 23-24). Kaj točno pomeni to, bomo obdelali v enem izmed naslednjih prispevkov, zaenkrat se osredotočimo na en vidik. Kot voditelj slavljenja imam zelo veliko odgovornost, kajti želimo, da slavljenje vodi Sveti Duh. Če pa hočem, da bo to izvedljivo, moram poskrbeti, da bom s Svetim Duhom ‘sodeloval’ tudi v vsakdanjem življenju. Po eni strani je izziv, po drugi pa me kar straši.
Ogenj ugasne, če zmanjka goriva
Tretji način, da ogenj ugasne, pa smo rekli, da je odvzem goriva. Gorivo za naše slavljenje je Božje razodetje. Bog se nam razodeva na toliko različnih načinov, s svojimi stvaritvami, preko zgodovine svojega ljudstva, preko križa, vsak vdih in izdih je razodetje in vsak trenutek imamo možnost, da živimo v Njegovi prisotnosti. Poskrbeti moramo, da bo naše srce dobivalo dovolj goriva. Najbolj osnovna in univerzalna goriva so gotovo branje in premišljevaje Svetega pisma, molitev in sveta maša.
Slavljenje v molu
Rad bi opozoril še na eno stvar. Ko rečemo, da bi naj slavili Boga tudi v največji stiski, to ne pomeni, da pa zdaj moramo biti vedno ‘veseli kristjani’, ki ne priznajo, da bi bilo v njihovem življenju kaj narobe. Ne. Nismo rekli, da v slavljenju ni prostora za žalost. Res pa ni vseeno, kako se izrazi. Ena možnost je, da žalost obrnemo v kritiko Boga in izpodbijanje njegove vrednosti, druga pa da žalost izrazimo z zaupanjem, da je Bog edina možna rešitev v naši težki situaciji. O ustreznosti prve in druge najbrž ne rabim izgubljati besed. Odličen primer druge možnosti, kako izraziti žalost v našem slavljenju, so psalmi. Okrog 70% jih pravzaprav žalostink. Slavilne pesmi zlomljenih ljudi, ali kot Matt Redman citira B. W. Andersona: »slavljenje v molu in v zaupanju, da je Jahve zvest.«
“Ti daš in vzameš vse”
Zato naj bo na naših ustnicah vedno slavilna pesem, ne glede na okoliščine, »ko je krasen dan, s srečo obsijan« in tudi »kjer trpijo vsi, tudi ko nedolžna teče kri – POSVEČENO JE!«
Tadej Vindiš,
delno po knjigi Matta Redmana: The unquenchable worshipper