O intimni povezanosti med slavljenjem in evangelizacijo
Če smo polni strasti do nekoga ali nečesa, potem to strast izražamo. Nekdo je zapisal: Ljubezen bi raje jecljala, kot umolknila. Strast hoče biti izražena. In slavljenje je izražanje naše ljubezni in strasti Bogu za to kar je, kar govori in kar dela. Obstaja veliko primernih načinov izražanja naše ljubezni Bogu: molitev, petje, zaupanje, radodarnost, pričevanje, poslušanje, odgovarjanje na njegovo besedo,… Vedno in povsod pa je Bog, in ne človek, cilj in središče slavljenja.
Prepričan sem, da obstaja intimna povezanost med slavljenjem in evangelizacijo. Verjetno bi ji lahko rekli integriteta: skladnost tega, kar govorim s tem, kar delam. Najprej, cilj evangelizacije je ustvarjanje in rast božjih slavilcev. Sveto pismo nam pove, da »si Oče želi častilcev« (Jn 4,23). Evangelizacija je torej proces pridobivanja in usposabljanja slavilcev, ki bodo Boga častili v duhu in resnici.
Po drugi strani pa nam slavljenje prinaša motivacijo za evangelizacijo. V nas zbuja željo, da bi drugim pripovedovali o Jezusu. Rezultat Izaijeve izkušnje mogočnega slavljenja serafov (Iz 6,1-8), je bil njegov odgovor: »Tukaj sem, pošlji mene!« Pravo slavljenje nas vedno vodi v pričevanje.
V pristnem slavljenju se čuti božja navzočnost, podarja se božje odpuščanje, razodevajo se božji nameni in božja moč. To pa se sliši kot idealno okolje za evangelizacijo! Večkrat sem opazil, da ko neverni opazujejo verne, ki se obračajo na Boga na razumljiv in iskren način, to ustvari v njih željo, da bi tudi oni poznali Boga. Ko namreč človek, ki v Boga ne verjame, opazuje vernega človeka pri slavljenju Boga, lahko opazi njegovo veselje, njegovo spoštljivost do božje besede in kako nanjo odgovarja. Lahko sliši, kakšen odgovor mu daje Sveto pismo na probleme in vprašanja življenja. Lahko opazi, kako slavljenje opogumlja, krepi in spreminja slavilca. Lahko začuti nadnaravno prisotnost Boga, čeprav je ne more razložiti.
Ko torej človek, ki v Boga ne verjame, opazuje pristno slavljenje, postane to zanj močno pričevanje. Enega najlepših primerov za to najdemo v Apd 16,25-34: »Okoli polnoči sta Pavel in Sila molila in pela Bogu hvalnice, drugi jetniki pa so ju poslušali…« Ob tem ni ostal ravnodušen niti ječar in devet vrstic kasneje beremo: »Peljal ju je na svoj dom in ju povabil k mizi; in veselje je navdalo njega in vso njegovo hišo, ker so našli vero v Boga.«
Sporočilo evangelija ni vedno udobno, a prav zato zelo privlačno. Ko slavimo ne zmanjšujemo njegove vsebine, ampak jo oznanjamo na način, ki je razumljiv sodobnemu človeku. »Temeljni izziv za Cerkev je, da uresniči rodovitno srečanje med evangelijem in novo globalno kulturo… Pri svojem oznanjevanju, poučevanju in javnem pričevaju je Cerkev izzvana, da razvija nov misijonarski stil…, ki bo sposoben nagovoriti duhovne potrebe sodobnih mož in žena in jim ponuditi jasen in prepričljiv odgovor, ki temelji na resnici evangelija.« (Janez Pavel II, 2. september 2004, www.zenit.org)
Zdi se mi, da bolj ko oznanjamo evangelij ljudem okrog nas, globlji postaja naš odnos z Bogom. Ne samo zaradi večje integritete pri naši molitvi, ampak ker na ta način še bolj intimno delimo z Bogom tisto, kar mu najbolj leži na srcu: da bi ga izgubljeni našli in uživali njegovo bližino.
Mitja Mivšek