Slavljenje je odločitev

Intervju z Mattom Redmanom

Matt Redman je eden izmed bolj prepoznavnih voditeljev slavljena v svetu. Verjetno tudi vsi poznate njegove pesmi, ki so že bile prevedene v slovenščino: Vse kar biva, Posvečeno ime, Srce slavljenja. Za Posvečeno ime je leta 2006 dobil tudi prestižno nagrado Dove Award za najboljšo slavilno pesem leta (lahko si pogledate, kdo so letošnji nominiranci). Približno pred enim letom je izdal svoj zadnji album »Beautiful News« in po tem izidu je nastalo kar nekaj dobrih intervjujev z njim. Mislim, da je izbrani intervju precej poučen.

»Beautiful News« je tvoj prvi novi album po »Facedown«, ki si ga izdal 2004. Katera je tvoja najljubša pesem?
Moram reči, da »You never let go«. Z ženo Beth sva jo napisala v tistem tednu, ko so bili tisti odmevni teroristični napadi v Londonu (julija 2005). V istem tednu je Beth tudi naravno splavila… Bil je eden izmed tistih časov, ko se zdi, da se vse ruši in izmika pod nogami in ne moreš najti smisla v vsem tem, kar se dogaja. V takih trenutkih rabimo neomajno resnico, da lahko stojimo na njej. To je ozadje pesmi: oklepala sva se resnice Boga, ki nas nikoli ne spusti. Čudovit je tudi razplet te zgodbe v ozadju. Med snemanjem albuma je bila Beth ponovno noseča, septembra 2006 je rodila fantka z imenom Rocco Benjamin in smo Bogu močno hvaležni za njegovo dobroto.

Zakaj misliš, da so tvoje pesmi toliko ljudem blizu in se pojejo po tolikih cerkvah po svetu?
Tega res ne vem. Delam to, za kar me je Bog poklical, in to je, da pišem slavilne pesmi. Počutim se, kot da sem tako sprogramiran. To je to, kar si jaz mislim. Nikoli še nisem napisal kake druge pesmi. Občudujem tiste, ki znajo napisati pesem za v klub in za svoje žene. Jaz tega ne znam. Jaz samo poskušam vstaviti resnice v pesem, da časti Boga in da lahko ima moč v posameznikovem življenju. Lahko postane celo trajna. Imamo veliko starih himen, stil se je sicer spremenil, ampak resnice so pa iste in še kar trajajo.

Kaj meniš, ali je karizmatično slavljenje ‘neprijazno’ do večine moških? Jih ljubezenske pesmi Jezusu lahko odbijajo?
Ko gledam moje stare pesmi, so gotovo nekatere, ki jih ženske lažje pojejo kot moški. Nekateri pravijo, da je cerkev poženščena. Če bo prišel en fant v cerkev, se bo lahko vključil v dogajanje, ga bo nagovorilo? Bolj kot razmišljam o tem in študiram Sveto pismo, bolj negotov sem glede romantične metaforike v slavljenju. Tudi jaz se učim. Nimam vseh odgovorov.
Rad imam pesem »Isn’t he beautiful«. Zrasel sem ob njej, res je sprožila nekaj sprememb v mojem življenju. Ampak če pogledamo v Sveto pismo, tam ni ljudi, ki bi prišli k Jezusu in mu govorili »Ti si čudovit«. Niti v Razodetju pred njegovim prestolom ne. Avtor te pesmi je skušal govoriti o sijaju in veličastnosti Boga, ampak izraz »beautiful« (lep) ima tudi veliko drugih pomenov, večinoma se uporablja kot romantična metafora.
Na mojem novem albumu rečem »this is beautiful news«, redko uporabim besede »you are beautiful God«. Če sem čisto iskren, mi je malo žal, da smo pesem »Let my words be few« končali s stavkom »I’m so in love with you« (tako sem zaljubljen vate). Jaz sicer vem, kaj sem mislil s tem, ampak če pesem postavite izven mojega konteksta, bodo ljudje najbrž mislili, da je to malo čudno. Ampak v mojem srcu je bilo nekaj drugega. Morda bi moral napisati »I’m so in awe of you« (tako te spoštujem). To je proces učenja. Ne vem, če sem preveč ‘sladek’, jaz pač preprosto sem, ker želim, da se učimo skupaj kot cerkev – občestvo.

Kaj je največji izziv s katerim se soočaš kot pisec slavilnih pesmi?
Eden izmed izzivov je ohraniti pesmi preproste, ampak ne plitke. Morda jo lahko pojete kar doma na pamet, ker si lahko zapomnite besedilo, ne pa recimo pesmi s štirimi ali petimi kiticami, ki si jih ne moreš zapomniti kar tako. Dober primer je »How great is our God« od Chrisa Tomlina (slov. prevod »Res velik si Bog« so posneli Nova zapoved). Je preprosta in ni plitka. Pesem ima lep ritem in globino. Kitice ‘vdihujejo’ – govorijo o Bogu, odetem v svetlobo, tema pa se skuša skriti. Refren pa ‘izdihuje’ »Res velik je Bog«. To je ritem slavljenja: razodetje in odgovor, videti in peti, vdihniti in izdihniti. To je eden ključnih načinov, da naredimo pesmi dostopne in preproste in da obenem ohranijo globino. To je moje veliko iskanje v življenju.

Na svoji župniji vodiš tudi otroško slavljenje. Povej nam kaj o tem.
Naša župnija je stara dve leti (zdaj, ko objavljamo ta prevod, je najbrž že tri) in je del Anglikanske cerkve. Za nami je že čudovita pot, začelo nas je 12 in od tam je raslo. Otroško slavljenje je zame izziv, ker sem po naravi bolj zadržan. Moram iti malo preko sebe. Je zabavno.

Večkrat si že vodil slavljenje pred tisočimi. Se ti je kdaj zgodilo, da si stal na odru pred vsemi temi ljudmi in se počutil zdolgočasenega ali oddaljenega od Boga?
Spomnim se psalmista, ki pravi: »Zbudi se, moja duša, zbudi se, harfa in citre, zbuditi hočem jutranjo zarjo. Hvalil te bom med ljudstvi, o Gospod…« (Ps 57,9-10) In to upoštevam. Včasih smo telesno utrujeni, imamo tremo, čutimo sušo v duhovnem življenju in podobno. Ampak si lahko rečemo: »Dajmo zdaj, dovolj dobro vem, kaj je resnica.« Svojo dušo lahko zbudimo z resnico – začnemo se spominjati, kdo je Bog. Psalmist dela isto. Tolikokrat je ‘v dreku’, ampak reče: »Vem, kaj je resnica.« Zato si tudi jaz rečem: »Danes se počutim tako neumno, ampak vrednost Boga se zato ni spremenila niti za milimeter, njegova dobrota je ista. Isti je, kot je bil včeraj. Enako ljubezniv, enako ljubeč, enako skrben.« Tako zbudim mojo dušo. In to je to, kar hodim okrog učiti tudi druge ljudi. Slavljenje je odločitev. Vem, da so v življenju hude preizkušnje, ampak to je odločitev, ki jo moramo narediti. Vprašanje je, ali smo videli dovolj Boga, da se lahko v tistih trenutkih odločimo. Ne pravim, da ni težko, ampak to je glavno pravilo.

Zaslužiš s prodajo plošč in z naslova avtorskih pravic… Si zadovoljen, da vodiš slavljenje in si postal pravzaprav precej bogat?
Vsekakor ne bi uporabil besede ‘bogat’. Je pa res, da sem v zadnjih nekaj letih imel višji dohodek, kot sem ga potreboval zase in za svojo družino. To mi je Gospod položil v roke, to mi je zaupal. Na vseh področjih življenja moramo ugotoviti, kaj naj storimo s stvarmi, ki nam jih je Bog zaupal. Lahko ti zaupa veliko osebnost – jaz nisem bil blagoslovljen s tem! Ampak moraš biti previden, kako boš delal z njo. Lahko imaš vpliv na ljudi, lahko ti Bog zaupa denar ali kakšen drugi pomemben vir. Zavedati se moramo, da so nam te stvari zaupane. To ni moje, le Bog mi je to zaupal. In kaj bom sedaj naredil s tem? V tem je bistvo. Desetina je pomembna. Sam sem v mladi župniji, ki potrebuje veliko virov, ne samo finančnih, ampak tudi v smislu energije in časa. Nekako tako vidim življenje. Ne pravim pa zase, da se vedno odločam tako modro.

Si mlad in finančno neodvisen, kakšni so torej načrti za preostanek življenja? Lahko bi poskusil nekaj čisto drugega… izbral drugo smer, poskusil zgraditi drugačno poslanstvo ali kariero.
Mislim, da precenjuješ moje sposobnosti. Jaz ne znam brati not in takih stvari. Jaz sem nekako ‘padel’ v to vodenje slavljenja. To se mi res zdi smešno. Za toliko stvari se počutim nesposoben, ampak zato pač mora biti Bog. Zunaj tega trenutno nimam nobene vizije. Naša župnija in pisanje pesmi. Sem na nek način dolgočasen, ker drugega ne znam, tako si jaz mislim o tem. Razočaran sem nad večino pesmi, ki sem jih napisal, nad kvaliteto. Nisem negotov, ampak preprosto čutim, da je še več. Če pogledamo, kdo je Bog, in če se spomnimo, kakšne slavilne himne so nekateri napisali. Vse teme so že obdelali, vse, kar si lahko predstavljaš, o naravi Boga, njegovem kraljestvu, njegovi cerkvi, njegovih namenih na zemlji. In tu sem sedaj jaz, napisal sem 100 pesmi in ne pokrivajo niti dva procenta teh tem. Rad bi naredil več kot to. Rad sem del podpore cerkvi in rad sem del čaščenja Boga v polnosti, kolikor je le mogoče. Sem precej prepričan, da bi lahko preostanek življenja posvetil pisanju pesmi, ne da bi mi zmanjkalo tem za pisanje. Janez je čisto na koncu svojega evangelija napisal: »Jezus pa je storil še veliko drugega. Če bi to popisali eno za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane.« (Jn 21,25) Podobno čutim glede pesmi.

Intervjuval: John Buckeridge
Vir: www.christianitymagazine.co.uk
Poslovenil: Tadej Vindiš

Komentiraj

Izdelek dodan v košarico.
0 izdelkov - 0,00