Kadilnica za oglje – manjša kovinska, lesen ročaj

Opis

Kadilnica v kovinski sivi barvi z odstranljivim lesenim ročajem.
Na pokrovu so luknje, skozi katere se nežno dviguje dim.

Velikost: 22 x 13 cm.

Za vžig oglja priporočamo še pinceto.

Navodilo: Na vroče oglje potrosite žličko kadila, ki bo nato začelo oddajati blagodejno dišavo.

Opozorilo: Ne puščajte brez nadzora! Posoda se med uporabo močno segreje. Po uporabi postavite na ravno, stabilno, toplotno odporno površino. Preden pepel zavržete, ga zaradi morebtnega tlenja potopite v vodo.

O uporabi kadila

Iz Svetega pisma vemo, da je Bog naročil Mojzesu, naj na kadilnem oltarju, ki je bil v templju, zjutraj in zvečer zažigajo kadilo (prim. 2 Mz 30,7-8). Na slovesni spravni praznik pa naj veliki duhovnik celo vstopi v presveto (najsvetejši del templja) s kadilom in naj skrinjo zaveze »odene« v oblak dima, kajti ta skrinja je bila znamenje Božje navzočnosti. Vemo tudi, da je bilo med tremi darovi modrih z Vzhoda, ki so se prišli poklonit novorojenemu Jezusu, tudi kadilo. Že prerok Izaija je napovedal, da bodo ob Mesijevem rojstvu prišli z Vzhoda kralji in bodo darovali kadilo v čast Gospodu.

Kadilo ustvarja vzdušje veselja in slovesnosti, prazničnosti. V večini slovenskih pokrajin zato pred božičnimi prazniki kadijo hišo oz. stanovanja. S tem ustvarjajo vzdušje prazničnosti, obenem pa kličejo Božji blagoslov na svoja bivališča.

Sicer pa kadilo ni “rezervirano” le za bogoslužje in praznične dni. Prav je, da blagoslavljamo vse dni v letu! Kdo pa ni potreben Božjega blagoslova?

“Hišam koristi, če jih pokadimo z blagoslovljenim kadilom. Kadilo je vedno, tudi pri poganskih ljudstvih – poleg tega, da je sestavni del zahvaljevanja in češčenja Boga -, zdravilo zoper zle duhove. Bogoslužna raba kadila je sedaj precej omejena, še vedno pa je učinkovita oblika zahvale Bogu in boja zoper hudobnega duha. …
‘Nejeverni katoliški svet’ se bo morda ob teh trditvah smejal. Seveda pa delujejo zakramentali toliko bolj učinkovito, kolikor trdnejša je vera; brez vere so neučinkoviti.” (Gabriele Amorth)