O slavljenju kot najvišji prioriteti v našem življenju
»Živim zato, da nakupujem?«
Naše najvišje prioritete v življenju ne moremo prekrojiti. Lahko se trudimo kolikor hočemo, pa ne bomo mogli našega smisla našega življenja na zemlji obrniti na »tukaj sem, da nakupujem« ali »živim zato, da služim denar«. Seveda sta nakupovanje in služenje denarja del našega življenja, nikdar pa ne moreta biti glavni razlog za naš obstoj. To mesto je rezervirano za nekaj posebnega. Za slavljenje.
Nikdar ni bilo vprašanje ‘ali bomo slavili?’, ampak vedno ‘kaj bomo slavili?’
Slavljenje je najvišja prioriteta človeške rase. Slavljenje je tisto, za kar smo bili vsi ustvarjeni in je del našega bitja. Je naša bistvena lastnost. In skozi našo zgodovino ni nikdar bilo vprašanje, ‘ali bomo slavili?’, ampak vedno ‘kaj bomo slavili?’ Če samo na hitro pomislimo – mi vendar vsi slavimo: hindujci slavijo, muslimani slavijo, marksisti slavijo, materialisti slavijo, teroristi slavijo… Ali pa recimo Izraelci v Stari zavezi: če niso slavili svojega Boga, so si zelo hitro našli kaj drugega in slavili tisto. Saj je z nami podobno, ali ne?
Kaj Bog želi od mene?
Ampak to še ni vse. Bog nas ni samo ustvaril s slavljenjem kot najvišjo prioriteto, ampak nas tudi kliče, naj ga slavimo, naj slavljenje postane naš stil življenja. Kaj pa to pomeni? Da nikdar ne snamemo z glave walkmana s Svetnikovo glasbo? Na srečo je imel Bog z nami večje načrte kot to. Jezus v Markovem evangeliju (12,29-31) pove, da je prva in največja zapoved, naj ljubimo Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. To je ta zapoved, naj slavimo. Ljubiti Boga z vsem, kar smo in imamo, pa pomeni razvijati in ohranjati intimen odnos z njim, ki nas je ustvaril. To je to, kar želi Bog od nas.
»Če bi resnično slavili, je evangelizacija nepotrebna«
Graham Kendrick, znan angleški ustvarjalec slavilne glasbe (najbrž večina pozna njegovo pesem »Shine Jesus Shine«, vsaj če bi jo slišali), je enkrat zapisal, da če bi zares slavili tako, kot naj bi, sploh ne bi bilo potrebe po evangelizaciji. Če bi slavili, kot bi morali, če bi res ljubili Boga, kot ga bomo v nebesih, bi bilo naše slavljenje samo tako zgovorno in spodbudno, da bi se nam ljudje sami od sebe množično pridruževali. Bog si najbolj od vsega želi biti z nami v intimnosti. O tem govori tudi odlomek o Mariji in Marti v Lukovem evangeliju (10, 38-42). Se spomnite, katero je Jezus pohvalil? Če damo Bogu svoje srce, mu bodo gotovo sledile tudi roke.
»Ljubi Boga in delaj, kaj ti paše«
Slavljenje mora biti torej pred vsem drugim. Na prvem mestu. To pomeni, da moram imeti najprej prav naravnano srce. Če smo pred vsem ‘Božji ljubimci’ (angleži se radi tako izražajo:), če smo vdani slavljenju in čaščenju Boga, potem bodo temu sledili pravi življenjski motivi in nagibi. Če imamo prav postavljeno prioriteto, se bodo na svoje mesto postavile tudi ostale stvari. Če pa na prvo mesto postavim druge stvari (pa četudi so lahko to dobre krščanske stvari), se bo vse skupaj nenehno rušilo. Tako preprosto je to. Sveti Avguštin je rekel: »Ljubi Boga in delaj, kaj ti paše.« Če ga zares ljubimo, potem bomo tako ali tako želeli delati stvari, ki so mu v veselje.
Nadomestki za Boga
Ustvarjeni smo torej kot slavilci, da hrepenimo po intimnosti z našim Stvarnikom. Težava pri tem pa je, da takoj, ko se obrnemo od Boga, njega nadomestimo z nečim drugim. Nadomestek za Boga je lahko karkoli, od seksa in trenutnih užitkov do kariere in denarja, ni pa nujno, da gre v take skrajnosti. Saj vemo, da stalno po nečem hrepenimo, človek si vedno nečesa želi, se za nečim žene, zavedno ali nezavedno. Ampak kaj je za tem? Stvari same po sebi so lahko OK. Bistven je odnos do njih, njihovo mesto v našem življenju. In vemo, kaj nas uči izkušnja Izraelcev. Čim so se odmaknili od Boga, so nastopile velike težave; ko so se vrnili, so se stvari popravile. Odnos z Bogom je tisto, za kar je ustvarjeno naše srce.
Tadej Vindiš
po knjigi For the audience of one – The Soul Survivor guide to worship (Mike Pilavachi with Craig Borlase)